Krst, vrata v Življenje in v Božje kraljestvo, je prvi zakrament nove zaveze. Kristus ga je namenil vsem, da bi imeli večno življenje (prim. Jn 3, 5).
Potem ga je z evangelijem vred zaupal svoji Cerkvi, ko je apostolom naročil: “Pojdite in učite vse narode, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha” (Mt 28, 19). Zato je krst v prvi vrsti zakrament tiste vere, s katero ljudje, razsvetljeni z milostjo Svetega Duha, odgovorijo na Kristusov evangelij.
Cerkev, ki je prejela naročilo oznanjevati evangelij in krščevati, je že od prvih stoletij naprej krščevala ne le odrasle, ampak tudi otroke… Za popolno uresničitev zakramenta je treba, da so otroci pozneje vzgojeni v tisti veri, v kateri so bili krščeni; temelj za to pa bo prej prejeti zakrament. Krščanska vzgoja, do katere imajo otroci pravico, teži le za tem, da jih polagoma privede do spoznanja odrešitvenega božjega načrta v Kristusu, tako da bodo končno sami znali pritrditi tisti veri, v kateri so bili krščeni.
BOTER – KRSTNI IN BIRMANSKI BOTER:
POMEN, IZBIRA IN PRIPRAVA
Krščanska vera je vera občestva. Po poti življenja ne potujemo sami, ampak povezani z Bogom in med seboj. Zakramenti uvajanja: krst, birma in evharistija še posebej predstavljajo priložnost za vstopanje v globlji odnos z Bogom ter za medsebojno spremstvo in prijateljstvo. Starši v svoji vzgojni vlogi, kjer so tudi krhki in nemočni, potrebujejo oporo, pomoč, kamor vstopajo tako krstni kot birmanski botri. Krst in birma sta med seboj povezana in se dopolnjujeta, podobno pa se dopolnjuje tudi vloga botrov pri obeh zakramentih.
Boter pri krstnem obredu skupaj s starši spremlja otroka h krstu. Na začetku obreda obljubi svojo pomoč staršem pri spolnjevanju njihovih dolžnosti. Za krstiteljem in starši pokriža otroka na čelu, kar je izraz vere v Sveto Trojico in klicanje Božjega blagoslova na krščenca. Boter skupaj z zbranim občestvom posluša Božjo besedo, se odpove grehu in izpove vero v troedinega Boga, v kateri bo otrok krščen. Med samim obredom drži krščenca v naročju, kar pomeni, da ga ima rad in ga bo varoval. Otroku podari belo oblačilo, ki je znamenje nedolžnosti in dostojanstva, ter prižgane krstno svečo, ki simbolizira prenos luči vere od vstalega Kristusa. Boter skupaj z drugimi moli Očenaš, prosi za blagoslov, po krstu pa ostane otrokov spremljevalec in zanj moli. Podobno tudi pri birmi boter spremlja birmanca in mu krepi občutek, da na poti vere in življenja ni sam. Skupaj z zbranimi odpre svoje srce Božji besedi, obnovi krstne obljube ter se pridruži škofovi prošnji za dar in darove Svetega Duha. Med birmanskim obredom boter spremlja birmanca, ga na ta način predstavi škofu. da je primerno pripravljen, hkrati pa birmancu obljublja, da ga bo spremljal skozi življenje. Med maziljenjem drži desno roko na birmančevi desni rami, kar pomeni: »Ob tebi sem, vedno se lahko zaneseš name,« zato naj bo ta kretnja krepka. Boter skupaj z drugimi sodeluje pri maši, po birmi pa ohranja odnos in za birmanca moli. Boter predstavlja občestvo, Cerkev, Božjo družino, kateri sam pripada. Že od prvih časov Cerkve velja, da celotna cerkvena skupnost nosi del odgovornosti za razvijanje in ohranjanje krstne milosti, zato je ob prejemu krsta in birme potrebna duhovna pomoč botra ali botre ( KKC 1311). Krščenec ali birmanec po botru doživlja bratsko občestvo kristjanov in materinsko skrb Cerkve zanj, kar je temeljno krščansko izkustvo.
Botrstvo ni le pobožna navada, tradicija ali celo pravica, ampak je cerkvena služba, kar pomeni, da so za njeno izpolnjevanje potrebni tudi določeni pogoji: da je boter izbran in je pripravljen sprejeti botrstvo, da je primerne starosti (vsaj šestnajst let) in je že prejel krst, birmo in obhajilo, da pripada katoliški Cerkvi (nekatoličan je lahko le priča), da živi po veri in tako daje svojemu krščencu ali birmancu zgled krščanskega življenja ter ga s tem tudi vodi v občestvo. Duhovni vidik – sopotništvo, spremstvo v veri, ki ga poleg kakovostnega odnosa, zaupnega pogovora in zgleda dejavnega krščanskega Življenja predstavlja močna in redna molitvena opora, je osrednji pomen botrstva. Boter uresničuje poslanstvo v odnosu: Bog boter krščenec oz. birmanec, kar pomeni veliko duhovno bližino, povezanost oz. celo duhovno sorodstvo. Biti izbran in naprošen za botra je častna in odgovorna naloga, saj poslanstvo botra ni omejeno le na dan krsta ali birme, ampak traja vse življenje, zato je načrtno ohranjanje odnosa med krščenci (družinami) oz. birmanci in botri temeljnega pomena, kar je možno na toliko načinov kot je raznolika ljubezen, h kateri smo kot kristjani povabljeni.
Krstnega botra krščencu (če je ta otrok) navadno izberemo starši, birmanec pa si botra izbere sam, ker je to pomembno zaradi kakovosti njunega odnosa, kjer sta v ospredju zaupanje in komunikacija. V občutljivem obdobju odraščanja mladi še posebej potrebujejo spremstvo in prijateljstvo dobrih birmanskih botrov. Birmanski boter nadaljuje vzgojno delo staršev ter vstopa v odnos z birmancem, iz česar sledi, da starši ne moremo biti botri svojemu otroku, zato tisti, ki si izbere za botra enega od staršev, pravzaprav nima botra. Pri izbiri birmanskega botra bi bil glede na aktualne izzive potreben še dodaten premislek. Mladostniki namreč zelo dobro čutijo, kdo je tisti, ki mu lahko zaupajo, s komer se pogovarjajo in jih bo spremljal na poti, zato si navadno izberejo botra po srcu, ne glede na to, ali izbrani boter ustreza danim pogojem. V znanem svetopisemskem odlomku, ko Jezus sreča Samarijanko, jo prosi: »Daj mi piti!« (In 4,7); podobno tudi marsikateri birmanec prosi svojega botra za botrstvo za odnos in spremstvo v človeškem in duhovnem smislu. A, ker je »vodnjak globok« in ker tudi botri pogosto »nimajo s čim zajeti«, potrebujejo pomoč.
Pogoj za botra naj bi bil torej vezan predvsem na njihovo duhovno življenje in na osebni odnos do birmanca. Kot Jezus omogoči Samarijanki srečanje s seboj, tako je lahko tudi povabilo k botrstvu za marsikaterega botra povabilo k novemu (prenovljenemu, poglobljenemu, pristnejšemu) odnosu z Gospodom. Zato je kakovostna priprava na botrstvo zelo potrebna in pomembna, da odpre srce za vero, za ljubezen do Gospoda in do mladega, ranljivega človeka, ki prosi za prijateljstvo in spremstvo. Ko govorimo o botrstvu, govorimo torej predvsem o odnosu in odnosih. Prav ti pa so velik dar, vsekakor večji od darila materialne vrednosti. Podarjati sebe v kakovostnem medsebojnem odnosu je najlepše in največje darilo, ki ga lahko boter da krščencu oz. birmancu. Za krščence in birmance je velik dar imeti ob sebi spremljevalca na poti skozi življenje, prav tako pa tudi za botre lahko pomeni botrstvo nov odnos in zorenje v veri in krščanski ljubezni. Botrstvo je zato velika priložnost, ki jo vsem nam daje Gospod, da lahko čedalje bolj postajamo njegove priče.
ČE ME PROSIJO ZA BOTRA – bom najprej razmislil, ali vem, kaj je to, in ali (z)morem/hočem biti boter.
Smisel in pomen botrstva
Boter je tisti, ki (staršem) pomaga pri uvajanju katehumena (= pripravnika) v krščanstvo: torej v krščanski način življenja in vključevanje v Cerkev – to je domačo župnijo. Zato je najprej sam zgled krščanskega življenja. Boter ne nastopa samo v svojem imenu ali v imenu staršev, ampak je predstavnik Cerkve – to je (živega in dejavnega) župnijskega občestva (prim. Rimski obrednik Sveti krst 8; PZ 180, 205). To je v pravem pomenu cerkvena služba: Cerkev je tista, ki ga pošilja, zato tudi potrebuje potrdilo njenih predstavnikov (župnika). Bolje rečeno. Bog sam ga pošilja po Cerkvi.
Dolžnosti botra (prim. vprašanja botru v Rimskem obredniku Sveti krst; ZCP kan. 774 par. 2, 872, 892; PZ 168, 181):
– pomoč pri krščanski vzgoji in uvajanju v krščansko življenje,
– molitev za varovanca (krščenca, birmanca) in, ko je potrebno, tudi vsakršna pomoč v življenju.
Dolžnost botra je tudi presegati miselnost pretiranega materialističnega obdarovanja (zlasti s strani krščenca/birmanca) (prim. PZ 205), zato ne naseda pritisku take miselnosti (ne s strani družine krščenca/birmanca, ne s strani okolja). Krst/birma je verska stvar! Lepo pa je, če krščencu/birmancu podari kakšno smiselno in lepo darilo.
Kdo je lahko boter?
Cerkvenopravni pogoji – nekdo je lahko boter, če
(prim. ZCP 873, 874; PZ 182):
– ga izbere krščenec/birmanec ali starša (oziroma zakoniti zastopnik),
– je star najmanj 16 let,
– je katoličan ki je sprejel zakramente uvajanja v krščansko življenje ( krst, birma, obhajilo) in jih tudi redno prakticira,
– ni oče ali mati krščenca/birmanca,
– živi primerno veri in nalogi botra, ki jo sprejema,
– mu ni bila (uradno, javno) naložena nobena cerkvena kazen
Potrdilo za botra izda župnik župnije v kateri je boter član župnijskega občestva. Kristjanom, ki živijo v izvenzakonski skupnosti, ali so samo civilno poročeni, ni dovoljeno biti boter. Botri so lahko tisti kristjani, ki so cerkveno poročeni, a so se »ločili od mize in postelje«, pod pogojem, da niso sklenili novega partnerskega ali civilnega razmerja.Prav tako ni dovoljeno biti boter tistim kristjanom, ki niso poskrbeli za versko vzgojo svojih otrok z rednim veroukom.
PRI KRSTU: Krščeni, ki je član nekatoliške cerkvene skupnosti, je lahko hkrati s katoliškim botrom samo priča krsta (prim. ZCP, kan. 874 § 2). Glede botrov je potrebno upoštevati tudi kan. 873 ZCP, ki določa, da ima krščenec botra ALI botro. Lahko pa ima tudi botra IN botro, če sta si podelila zakrament svetega zakona, torej sta boter in botra mož in žena.
V primeru, da starši ne morejo najti primernega botra ali botre, je dovoljeno podeliti zakrament tudi brez botra.
OBRED SV, KRSTA: kliknite na naslov in si oglejte, kako poteka krstno bogoslužje
Župnija Št. Ilj v Slovenskih goricah 