zgodovina

Pražupnija Jarenina

Sedanja šentiljska župnija z vsemi svojimi vasmi je sprva spadala pod pražupnijo Jarenina. Jareninska cerkev, ki se prvič omenja leta 1139, je bila duhovno središče ozemelj, ki so bila v lasti Rudolfa Witenswaldskega. Med leti 1131 in 1133 je Rudolf Witenswaldski sodeloval v napadu na krškega škofa Hildebolda in bil zaradi tega izobčen. Za spravo s cerkvijo je nadškofu Konradu daroval svoje posestvo, ki je segalo od izvira Jareninskega potoka do njegovega izlitja v Pesnico. To posestvo s cerkvijo in z vsemi pravicami vred je nadškof podaril admontskemu samostanu. Viri ne omenjajo, kdaj je bila zgrajena prva cerkev in kdo jo je zgradil. V posestni listini admontskih benediktincev pa je omenjeno, da stoji cerkev sv. Marije Magdalene v Spodnji Kungoti na njihovem posestvu. Jareninska pražupnijo je mejila na lipniško, radgonsko in mariborsko pražupnijo. Na severu je njena meja potekala ob glavnem robu Slovenskih goric vse do Mure, sledila nekaj časa reki in krenila preko reke Ščavnice na vrh Kramberka, od tam pa do potoka Ročica in skupaj z njim do izlitja v potok Dravinja. Nato je potekala po Dravinji do reke Pesnice, ki je razmejevala mariborsko in jareninsko pražupnijo. Ker je bila jareninska pražupnija zelo obsežna, so od konca 12. stol. dalje na njenem področju nastajale nove podružnice in samostojne župnije.

Leta 1800 je bilo izdano dovoljenje za izgradnjo nove cerkve v Št. Ilju, čeprav so nekateri menili, da bi bilo dovolj, če bi povečali staro cerkev. Leta 1802 so prestavili staro pokopališče na nasprotno pobočje pod takratnim župniščem in leta 1805 začeli z zidavo nove cerkvene stavbe, ki je bila končana leta 1810. Vendar pa se je pozneje pokazalo, da lokacija nove cerkve ni bila posrečena. Od leta 1818 dalje so jo začeli ogrožati zemeljski plazovi, zato so začeli razmišljati o škarpi in podpornem stebru. V letih 1824 – 1827 so skozi Št. Ilj gradili novo državno cesto, ki je ločila cerkev in pokopališče in še bolj ogrozila cerkveno stavbo. Ob gradnji južne železnice skozi Št. Ilj je bila cerkev zaradi izkopa zemlje resno ogrožena. Kazalo je celo, da se bo porušila. Zaradi tega je direkcija južne železnice utrdila cerkveno stavbo z močno škarpo in namesto poti, ki je prečkala državno cesto, uredila železni prehod. Med leti 1827 in 1830 je bila dopolnjena notranja oprema cerkve s tremi novimi oltarji, prižnico in orglami. Leta 1839 so podrli stari in zgradili današnji cerkveni stolp. Leta 1845 so zgradili novo župnišče, leta 1867 pa je bila zgrajena nova šola. Po zaslugi številnih donatorjev in skrbi šentiljskih župnikov je postajala notranja opremljenost cerkve vedno bogatejša. Leta 1859 so obnovili stranska oltarja, tri leta pozneje pa še glavni oltar, ki so ga dopolnili s tremi novimi kipi. Nato je dobila cerkev kar pet novih zvonov.

Šentiljska župnija je predstavljala slovenski branik na severni jezikovni meji, zato so župnik Franc Osojnik in farani podpirali preselitev sedeža lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor. Za narodnostne razmere na naši severni meji se je zanimal tudi škof Anton Martin Slomšek. Boj za narodnostne pravice med Slovenci in maloštevilnimi Nemci na območju šentiljske župnije se je zaostril po letu 1889, ko so v Št. Ilju odprli “schulvereinsko” šolo. Nemci so že leta 1890 mariborskemu škofu Dr. Mihaelu Napotniku izročili peticijo za uvedbo nemških pridig. Pri tem so mu postregli z nepravilnimi podatki o številu faranov, ki niso razumeli slovensko. Po izčrpnem poročilu župnika Matije Kelemine, ki je škofa argumentirano seznanil z razmerjem nemških in slovenskih faranov, je bila njihova zahteva zavrnjena.

Leta 1907 so v Št. Ilju odprli novo pokopališče. Istega leta se je na območju fare s posredovanjem Südmarke začelo načrtno naseljevanje protestantskih Švabov z Würtenberškega. Südmarka naj bi izbrala protestante zato, da slovenska duhovščina ne bi imela vpliva nanje. Protestantom so močno nasprotovali tudi katoliški Nemci v župniji. Narodnostni boj na področju župnije se je čedalje bolj zaostroval, saj so Nemci, ki so predstavljali manj kot četrtino vseh prebivalcev v župniji, zahtevali vedno več pravic. Predvsem župnikoma Matiji Kelemini in Evaldu Vračku, ki sta se vedno zavzemala za svoj narod, gre zasluga, da niso zmagale velikonemške ambicije. Odgovor na nemški pritisk je bil tudi “Slovenski dom”, ki so ga odprli leta 1910. S pomočjo agitacije listov “Slovenec” in “Straža” so denar za dom nabirali po vsej Sloveniji. Nemci so se na odprtje doma in velikega ljudskega slavja odzvali s “tuljenjem in psovanjem” in celo z napadi. Župniki in farani so si ves čas prizadevali za zgledno vzdrževanje in obnavljanje cerkvene stavbe in njene notranje opreme. Leta 1910 je dobila cerkev nove lične hrastove klopi, naslednje leto pa še dve spovednici; vse to še dandanes služi svojemu namenu.

Po izbruhu prve svetovne vojne je velenemštvo začelo divjo gonjo proti slovenskim narodnjakom, predvsem duhovnikom, ki so jih obtoževali srbofilstva in še drugih, namišljenih in banalnih “zločinov”. Med osemnajstimi zaprtimi župniki lavantinske škofije je bil tudi Evald Vračko. Poleg tega, da so ostali brez priljubljenega dušnega pastirja, je farane najbolj prizadelo to, da so jim 11. oktobra 1916 odpeljali pet zvonov: tri iz župne cerkve, enega iz kapele na Brlogi in enega iz kapele v Ceršaku. To pa še ni bilo dovolj, saj so 23. avgusta 1917 odpeljali še 842 kg težak Marijin zvon in novembra 1917 pobrali še piščali iz cerkvenih orgel.Tako je ostal v cerkvenem zvoniku le en sam zvon, ki je sameval do 30. avgusta 1919, ko je domači trgovec Ivan Polak podaril cerkvi dva jeklena zvonova, “ki tehtata 910 in 500 kg in lepo harmonirata s preostalim zvonom”. “6. aprila 1925 pa je škof Andrej Karlin posvetil v Št. Ilju veliki zvon; ob tem je župnika Evalda Vračka imenoval za duhovnega svetnika. Nastanek nove države so v Št. Ilju 24. septembra 1918 počastili z veličastnim srečanjem obmejnih Slovencev v pozdrav Jugoslaviji. Govorniki so napovedovali veliko dobrega in razlastitev nemških naseljencev, a uresničilo se je le malo napovedanega.

O veljavi župnika Evalda Vračka priča tudi to, da ga je leta 1919 obiskal francoski major Dr. Reverdy, ki je za mirovno konferenco zbiral podatke o naši severni meji. Dr. Reverdy je bil Slovencem zelo naklonjen in se je osebno zavzel za to, da je bil Maribor dodeljen Jugoslaviji. Žalostno pa je, da je župnik Evald Vračko, ki je zaradi svojega boja za Slovence in za novo državo veliko pretrpel, tedaj veljal za “nevarnega avstrijanta in sovražnika države”.
Leta 1926 so bila opravljena obširna obnovitvena dela na cerkvi, mežnariji in župnišču. Župljani so pripravili mogočno in prisrčno praznovanje srebrne sv. maše župnika Evalda Vračka. Na svečnico, 2. februarja 1927, so v šentiljski cerkvi prvič zagorele električne žarnice. Elektrifikacija cerkve in župnišča je bila velik finančni zalogaj, za katerega je bilo treba najeti posojilo, ki naj bi se amortiziralo v dvajsetih letih. Iz zapisov v kroniki lahko razberemo, da so v Št. Ilju prirejali pogoste misijone, duhovne vaje in druge evharistične prireditve, ki so bile v glavnem dobro obiskane. V okviru cerkve so bile organizirane posamezne družbe, v katerih so se združevali posamezni stanovi  (moški, žene in matere, fantje, dekleta…) S svetoletno evharistično pobožnostjo leta 1929 so praznovali tudi dvajsetletnico župnikovanja Evalda Vračka v Št. Ilju.

V kroniki je posebej omenjena zima 1828 – 1829, ki je bila hujša od katerekoli poprej in je trajala od novembra do konca aprila. Pozeblo je mnogo drevja in vinske trte. Leta 1930 so z evharistično slovesnostjo in s svečano akademijo praznovali 20. letnico šentiljske dekliške Marijine družbe; z veliko domoljubno manifestacijo pa so 9. septembra istega leta proslavili dvajset letnico obstoja “Slovenskega doma”. Župnik Evald Vračko, ki je bil pri župljanih sicer zelo priljubljen, je imel tudi politične nasprotnike, ki so njegove besede in dejanja presojali po svoje in ga ovajali zaradi njegovega “protirežimskega” delovanja. Obtožbe so bile sicer iz trte izvite, a so obtožencu dodobra zagrenile življenje. Kot odgovor na obtoževanje so farani na predvečer njegovega godu, 2. oktobra 1931, pripravili imenitno praznovanje, s katerim so mu povedali, kako ga cenijo in ga imajo radi. Župnik Evald Vračko, ki ima velike zasluge, da je Št. Ilj ostal slovenski, je umrl 15. januarja 1939; 1. maja istega leta je bil na njegovo mesto postavljen župnik Anton Ravšl. Leta 1940 je imel cerkveni odbor velike načrte za temeljito popravilo cerkve in župnišča, a je druga svetovna vojna preprečila njihovo uresničitev.

S Hitlerjevim vdorom v Jugoslavijo je prišel za slovensko katoliško Cerkev na Štajerskem čas velikih preizkušenj in trpljenja. Nemci so začeli takoj zapirati in izseljevati slovensko inteligenco in duhovnike. Izpraznili so skoraj vsa župnišča na severni slovenski meji; odvedli so tudi šentiljskega župnika Antona Ravšla in kaplana Franca Štukovnika. Poleg njiju je okupator izselili še 42 drugih ljudi, petokolonaši pa so naredili ogromno škodo, ker so uničili vse knjige (najmanj 3.200 izbranih knjig), ki so jih našli v župnišču. Kot drugod po Sloveniji, je narodno zavedne Slovence v Št. Ilju nemški škorenj sprva potlačil in oplašil, a kmalu so začeli verjeti v nemški poraz in zanj so se po svojih močeh tudi bojevali. NOB je med šentiljskimi farani terjal 31 žrtev. Župnijo je v letih 1941 – 1945 vodil Johann Sbardelatti, kaplan v Ehrenhausenu, ki je opravljal pastoralno delo v Št. Ilju vse do konca vojne. Po osebnem pričevanju gospoda Dušana Šroka, ki je bil v medvojnem času ministrant  so Šentiljčani dobro poznali in cenili delo g. kaplana Sbardellatija iz Ehrenhausna – Ernovža. Sv. maša je bila v času njegovega delovanja vsako nedeljo in za praznike, ves čas so bili opravljeni vsi pogrebi z mašami zadušnicami, v cerkvi je pripravljal šolsko mladino za prvo sv. obhajilo in birmo, saj ni bilo zanj nobenega drugega prostora. V letu 1944 je bilo preko 100 prvoobhajancev. Še danes obstoja skupinska fotografija  prvoobhajancev po zajtrku pri sosedni kmetiji Švinger (danes Pernat). To fotografijo danes poseduje več še živečih Šentiljčanov. Birmanci si bili napoteni na binkoštni ponedeljek v Maribor. Ob večjih praznikih in na Šentiljsko nedeljo je organiziral svečano sv. mašo. Takrat je bilo potrebnih tudi več ministrantov. Oblačila so si zato fantje morali sposoditi in dostaviti iz Ernovža. Prevozno sredstvo je bilo kolo. Tudi kaplan je prihajal v Št. Ilj vedno s kolesom in se vračal še isti dan – tudi pozimi v mrazu in snegu. Skrbel je tudi za čiščenje in okraševanje cerkve. V letih 1943, 1944 in 1946 je Alojzij Zoratti iz Maribora obnovil vse tri oltarje, prižnico in okvire slik v šentiljski cerkvi. Ernovški kaplan je v času svojega delovanja v št. Ilju nabavil tudi več cerkvenega posodja in pribora (kadilnico, monštranco, kelih). Farani so bili zadovoljni, daržljivi in hvaležni za pomoč iz sosednje dekanije. Bogoslužna opravila je opravljal v nemškem in latinskem jeziku, četudi je razumel kar nekaj slovenskih besed, ker so bili njegovi daljni sorodniki doma iz Koroške. Kot vemo je namreč bilo slovensko cerkveno petje s kora ali v procesijah s strani nacistov strogo prepovedano.

Druga svetovna vojna je leta 1943 pobrala najtežji, bronasti zvon. Preden se je nemška vojska umaknila, je še enkrat temeljito oropala župnišče. Župnik Anton Ravšl se je vrnil 28. junija 1945, kaplan Franc Štukovnik pa je leto prej umrl v Zagrebu.  Leta 1950 je bila prekrita cela cerkvena streha, prepleskan zvonik in urejena streha nad zakristijo. Vse stroške so poplačali župljani. Po pričevanju cerkvene kronike je bila po prevratu prenovljena večina kapel in znamenj v župniji. Versko življenje v župniji je v prvem desetletju po vojni napredovalo in se razveseljivo dvignilo.